Društvo je nastalo leta 1989, leta 1996 je bil organiziran prvi tabor za odrasle in družine, za osnovnošolce pa so bili organizirani trije tabori (2021 – 2023), z nazivom »Mini tabor na Grmadi«. Tabora se je v povprečju udeležilo več kot 20 učencev, bivali so v šotorih.
Za odrasle in družine je bil letos organiziran 30. tabor. Udeležencev v vseh taborih doslej je bilo 935, v povprečju 31 udeležencev na tabor. Največje število udeleženih je bilo leta 1999, organiziran je bil 4. tabor v Libeličah, skupaj 44 članov. Najnižja udeležba je bila leta 2012, organiziran je bil 17. tabor na Srednjem vrhu. Udeležilo se ga je le 14 članov.
Tabori so bili organizirani sedemindvajsetkrat v domovih CŠOD, dvakrat na Srednjem vrhu pri Kranjski gori in enkrat v Logarski dolini, v planinskem domu PZS.
V Bohinju je bil tabor enajstkrat, v Kranjski gori osemkrat, v Tolminu trikrat, v Peci dvakrat, v Libeličah enkrat, v Livških Ravnah enkrat in v Planici enkrat.
V tabore se prijavljajo v glavnem dolgoletni člani, ki prispevajo k društvu tudi kot prostovoljci s svojim delom in jim veliko pomeni hoja v gore, odkrivanje novih poti in prijateljska druženja. Vsako leto se prijavljajo tudi novi člani, ki skrbijo, da število udeležencev ne upada.
V vseh letih je bilo prehojenih veliko poti, veliko je spominov, lepih, nepozabnih, seveda pa tudi manj lepih, ki pa niso tako veliki in pomembni, da bi si jih bilo vredno zapomniti. Le v enem taboru se je zgodil tragičen dogodek, ki bo ostal v spominu vseh, ki so bili tistega leta prisotni. Vsak tabor je nekaj posebnega, niti dva nista enaka ali vsaj podobna. Število članov, ki se prijavljajo, je pokazatelj, da se tabori organizirajo.
Težko pa je napovedati, kakšna bo usoda taborništva v bodočnosti. Dejstvo, ki ga ne smemo zanemariti je staranje vseh, ki se udeležujejo taborov. Mlajše generacije članov se vse bolj zapirajo v individualizem, čeprav so ravno mlajše generacije tiste, ki bodo v bodočnosti vplivale tudi na obstoj taborništva v društvu.
Za letošnji tabor, ki je bil 30. po vrsti, so potekale priprave že več kot mesec dni prej, saj smo organizatorji želeli, da bi praznovanje 30. letnice ostalo vsem udeležencem v lepem spominu. Udeležilo se ga je 36 članov, obiskala pa nas je tudi Pia s svojo deklico Lumi. Vodili so nas trije vodniki, Mirtič Stane, Rupar Mojč in Gričar Franc. Za razliko od prejšnjih let smo imeli dva kombija, ki sta jih vozila Kovačič Ivan in Rupar Mojč. Tabor je potekal od 12. julija do 17. julija. Bivali smo tudi letos v domu CŠOD, tokrat v domu CSOD Peca pri Mežici. Veliko je bilo dogodkov v letošnjem taboru, skušala bom na kratko opisati vse, kar smo doživeli.
Sobota, 12. julij
Okoli 10. ure smo se nas je večina zbrala na dvorišču pred domom, pozdravila nas je Gospa Mojca Tajzel, nam podala nekaj osnovnih informacij, za vse ostalo pa je poskrbela vodja tabora. Po namestitvi in kosilu se je večina odpravila na prvi pohod in sicer na Pikovo, osem hrabrih pa se je odpravilo na Olimpline. Spust nad Mežiško dolino je bil resnično doživetje, polno adrenalina. Jožica, Miha, Tončka, Irena, Božo, Miro, Mija in Alja, osem se nas je odločilo za spust.
Dan se je počasi prevesil v večer, udeleženci so od vodje tabora dobili vse informacije, ki se nanašajo na bivanje v domu. Sledilo je poročilo o pohodu, udeleženci so na sezname vpisali svojo prisotnost na pohodu, kar je bila njihova naloga tudi vse naslednje dni. Nato pa sledilo prvo praznovanje.
Prvotno smo imeli v planu dve praznovanji, a smo organizirali še eno. Po 18. letih se je tabora zopet udeležila Erna, ki je ravno 12. julija praznovala svoj 79. rojstni dan. V ta namen smo ji pripravili krajši program, k praznovanju sodijo tudi darila, zapeli smo ji, ob nežni glasbi pa je tudi zaplesala. Erna pa nas je pogostila s pecivom. Bilo je lepo, na trenutke tudi ganljivo.
Nedelja, 13. julij
Naslednje jutro smo vsi skupaj krenili na pot proti vasi Ojstrica, kjer smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina se je odpravila peš do planinskega doma na Košenjaku in nato naprej proti vrhu Košenjaka, druga pa se je odpeljala v bližino cerkve Sv. Urbana in krenila po grebenu in meji med Slovenijo in Avstrijo na Košenjak. Obe skupini sta bili obdarjeni s prekrasnimi razgledi na s soncem obsijane Savinjske Alpe, Peco, Raduho, Dravsko dolino na drugi strani, na Košuto, Obir in druge. Pot je bila prijetna, ne preveč strma, delno je potekala po smrekovem gozdu, posebnost so bila tla ob poti, porasla s travo. Ob poti pa je bilo veliko borovnic, ki se jim ni dalo upreti.
Vsi skupaj smo se zbrali pri domu, se okrepčali in nekaj nas je krenilo peš do Ojstrice. Stane in Ivan sta se vrnila nazaj do Sv. Urbana in pripeljala kombija do planinskega doma. Prijetno sta nas presenetila, saj so se nekateri lahko od planinskega doma do Ojstrice peljali s kombiji.
Ponedeljek, 14. julij
Po planu tur je bil za ponedeljek planiran pohod na Obir (Ojstrc). Po zajtrku smo krenili na pot v Avstrijo, saj smo se na vrh povzpeli iz avstrijske strani. Do izhodišča oziroma do koče, nas je vodila gorska cesta, vožnja je bila ponekod precej adrenalinska, vendar ni bilo zaman. Koča leži na višini 1.555 m, vrh pa je na višini 2.139 m. Bilo je že vroče, a smo krenili na pot proti vrhu. Poleg prekrasnih razgledov na Kamniško Savinjske Alpe in Karavanke, nas je vodila proti vrhu lepa, na začetku bolj strma pot, vendar pohodnik ob pogledu na prekrasno pokrajino pozabi na strmino. Ob poti je bilo še vedno videti, da je bilo pred mesecem dni na pobočjih ogromno cvetja, kar je dalo pokrajini še poseben čar. Na tej poti človek lahko resnično le uživa. Na vrhu smo imeli tudi krst, naša Ivanka je bila prvič na dvatisočaku.
Ko smo se vrnili v dom, nas je čakalo po večerji že drugo praznovanje. Pet udeležencev, Janko, Zlata, Irena, Milena in Helena smo bili junaki, ki smo v letošnjem letu izpolnili 70 let. Odločili smo se, da pogostimo vse udeležence tabora z domačimi dobrotami in pecivom. Zelo smo bili presenečeni, ko so nam udeleženci tabora pripravili obširen program, katerega idejni vodja je bila Gordana. Takšne pozornosti nismo pričakovali. Pomembno nalogo je imel Kralj Matjaž, ki je zapustil svojo votlino in nas obiskal. Miha ga je odlično upodobil in poskrbel je še za dodatno presenečenje. Bilo je zelo zabavno, slavljenci smo morali sodelovati tudi v zabavnih igrah in udeležence smo uspeli spraviti v smeh. Presenečenj kar ni bilo konca, saj sta nas z obiskom presenetili Pia in mala Lumi. Večer je bil res nepozaben.
Torek, 15. julij
Zaradi slabe vremenske napovedi je bil plan pohodov spremenjen, vodniki so se odločili za pohod na Peco. Zopet smo se namestili v kombije in avtomobile in kakor vsak dan, v koloni krenili na pot, tokrat v smeri Črne na Koroškem. Vsi smo šli do koče, 20 udeležencev je prišlo do vrha, nekaj pohodnic pa se je obrnilo nazaj tik pod vrhom, ker so se odločile, da bodo nabirale »rožice« za čaj. Pia in mala Lumi sta šli do koče na Peci. Tudi pri koči je bilo prijetno posedeti na terasi doma in opazovati okoliške hribe.
Ko smo se vsi zbrali pri koči, so nekateri še obiskali votlino Kralja Matjaža, nato pa spust do izhodišča. Nekateri smo se med potjo ustavili na pijači v prijetni gostilni v Mežici, nato pa krenili na Breg, v naš dom.
Po večerji smo se odločili, da bomo posedeli zunaj pred domom, ker je bilo zunaj bolj prijetno kakor v jedilnici, še prej pa smo se poslovili od Pie in Lumi. Janko in njegovi pomočnici Milena in Gordana, so aktivirali zvočnik, ob glasbi se je ženski del udeleženk tabora takoj sprostil ob plesu. Sledilo je pospravljanje in počitek. Za nami je bi zopet lep dan, poln doživetij.
Sreda, 16. julij
Napovedi o poslabšanju vremena so se uresničile, zbudili smo se v pusto in deževno jutro. Po zajtrku smo izdelali plan, kaj bomo počeli kljub slabemu vremenu. Dobra polovica udeležencev je odšla v rudnik Mežica , nekateri so se odpravili peš do Mežice, nekaj pa jih je ostalo v domu v domu. V kuhinji so nam namesto lunch paketa pripravili kosilo, dan je minil kot bi mignil, čeprav je bil deževen in turoben. Že je bil čas za večerjo in tretje, največje praznovanje.
Za uvod je vodja tabora na kratko predstavila nekaj osnovnih informacij oziroma podatkov o vseh taborih. Na vrsti je bil srečelov, pripravile so ga Gordana, Jožica, Tončka in Irena. Jožica je imela v kapi srečke, vsak udeleženec je izvlekel srečko s številko, ki je moral namesto plačila prinesti kamenček. 36 kamenčkov je Janko prilepil na ploščo, na kateri je narisan Knafličev znak. Plošča s kamenčki bo krasila steno v koči na Grmadi. Ko so bili dobitki razdeljeni, smo se zbrali na dvorišču ob torti, ki sodi k slovesnosti in sledilo je še fotografiranje, za spomin. Torto so nam spekli v domu, za okrasitev so poskrbeli delno v kuhinji, nekaj okraskov pa smo prinesli s seboj. Torta je bila odlična. Po Stanetovi slikovni predstavitvi taborov skozi čas, se je večina odpravila k počitku, desetim pa ni bilo do spanja. Petje ob glasbi, dobra energija, veliko smeha in dobrega razpoloženja, tako je majhna skupinica poskrbela za zadnje dejanje, zaključek tabora.
Četrtek, 17. julij
Zjutraj nas je prebudilo sončno jutro. Sledilo je pakiranje in nošenje prtljage, stiski rok in objemi v slovo in pot proti domu.
Če strnem misli: »Letošnji tabor je bil tabor praznovanj, bilo je veliko dogodkov, ki jih je težko na kratko opisati, dnevi so minili kot bi mignil. Najpomembnejše pa je, da se ni nihče poškodoval, da smo vsi prišli domov zdravi, da nam je bilo do torka tudi vreme naklonjeno«.
Zasluge za realizacijo tabora je imelo zagotovo prijazno osebje v domu in člani, ki so poskrbeli za organizacijo samega tabora in organizacijo vseh ostalih dogodkov. Pomembno vlogo so imeli vodniki, ki so udeležence varno vodili po planinskih poteh in vozniki kombijev, ki so poskrbeli, da so udeležence varno pripeljali do izhodišč pohodov in nazaj do doma na Breg.
Tabora ne bi mogli izvesti, če ne bi bilo vas, ki ste se ga udeležili z željo, da bi skupaj preživeli pet dni v prijateljskem druženju, uživali v lepotah slovenskih planin, da bi odšli domov bogatejši za veliko lepih spominov.
Pripravila:
Irena Lekše, vodja tabora
drustvo@pdvidemkrsko.si
